Za hip obstoji na izhodu in pred očmi se ji naredi vijoličasta koprena, skozi katero zaznava samo sončno oblo. Oslepljena z igro lučevja, ki ji skeleče prebada oči, odvrže črno ogrinjalo in gola prestopi v ozunje, na razbeljeni pesek puščave. In gre naprej z iztegnjenimi rokami, tipajoča v nič kot slepec, kot nočna vešča, ki jo je zaslepil dan.