Naenkrat pa začuti, kako ponikne sama vase, kako se v krču zvije in se vrže vznak; zdaj gleda v ogledalih nad seboj, kako se zvija na tleh med izbruhom in počasnim ugašanjem naslade.
Zapre oči in lovi zrak; tako kot zlagoma usiha v njej sladostrastje, tako vse bolj pronica vanjo praznina, neki občutek nezadostnosti in žalostnosti. V zavestnem jedru, ki je bilo med naslajanjem nekako izločeno in so ga prevladovali burni čuti, zdaj lahko spet razsoja in premišlja.