presunljivo stoka in ne ve, kam jo bo vse to pripeljalo, kajti slast postaja že nevzdržna in to ne more tako trajati naprej, tega ne bo več zdržala. Naenkrat pa začuti, kako ponikne sama vase, kako se v krču zvije in se vrže vznak; zdaj gleda v ogledalih nad seboj, kako se zvija na tleh med izbruhom in počasnim ugašanjem naslade.
Zapre oči in lovi zrak; tako kot zlagoma usiha v njej sladostrastje, tako vse bolj pronica vanjo praznina, neki občutek nezadostnosti in žalostnosti.