Osvetlitev v vrtu že pojema in snop luči ostane le na občevalniku in Ceziji, ki še vedno s sramežljivosti odpne svojo tango, jo odloži, obkorači pripravo ter se oprijeta za ramena maskulinuma začne počasi spuščati na umetni ud. To posedanje je zaradi zajetnosti njenega telesa videti nekako težko, meseno in skrajno polteno, še zlasti potem, ko vklopi napravo in začne njeno telo odgovarjati na tresljaje, sunke in krožne gibe vtiča.
V začetku je gostiteljica zadržana, zaveda se, da jo vsa druščina opazuje, in zato njen obraz ne pokaže nobene prizadetosti: še vedno pa poveša oči in na ustnicah ji lebdi nasmešek zadrege.