Spet zapre oči in se ososredi na svoje zavestno jedro in premišlja. Edino, kar je bilo resnično, se ji zdi tisto prvotno ničnostno stanje. Vsa sporočila in pojasnila, ki jih zdaj sprejema, so vsiljiva in neverjetna; znova se ji tudi zdi, da to njeno prebujanje in osveščanje sploh ni primerno in da bi morala ostati v tistem prej in se ne bi smela vklopiti v to slišno, vidno in občutno predstavo bivanja.