Ponavljam.« Poplavljeno z obilico sporočil, se Ksenino zavestno jedro osami: ob spoznavi niča, ki je še vedno navzoč v njenem čutenju in mislenju, vse drugo ne more imeti prave razsežnosti in veljave. Se ji pa ob tem sporočanju dogaja nekaj čudnega: tako je, kakor da bi ji ta obvestila ponovno očrtala že nekdaj znana pojmovanja o njenem stojišču v prostoru, o prepletajočem se vesolju.