»In to zdaj, ko sem naposled prepoznala samo sebe in ugotovila, v kako umetnem in neresničnem svetu živim: kako životarimo v tesnih kristalovinastih lupinah in si s stenozorom skušamo pričarati prostorsko širjavo, kako dihamo umeten zrak, uživamo umetno hrano, kako se na videz vsi neskončno ljubimo pa smo vendar sami in osamljeni ... Neona, umetna bitja postajamo. Človeštvo se samo preplavlja s homobotizmom!« Onemela in zgrožena gleda Neona: kako se ji iskrijo rdeče oči in kako ji padajo prameni dolgih las na čelo.