»Molči, da bo trajalo dlje ... « šepne Rod. poišče njegove ustnice in v poljubu zaduši svoj ponovni globok vzdih. Molčita in se še vedno ne premakneta, čeprav občuti v sebi vse pogostejše utripanje Rodovega uda, ki se ga s svojo notranjostjo bolj in bolj oklepa; pod navideznim mirom se v njej burno krčijo in sproščajo mišična vlakna, trebušna prepona se dviga in spušča; z zavestjo, da s tem povzroča Rodu užitek in da veča tudi svoje nasladje, počne to vse močneje in hitreje. V obeh se slast povečuje: občuti to kot nekakšen naraščajoč mehur, katerega opna je vse tanjša in tanjša; in bolj kot je stanjena, bolj občutno skoznjo preseva vrhunec ljubezenske naslade.