Žarijo jo dotiki, ki jih sprejema, in dotiki, ki jih deli; vse skupaj se spreminja v brezumje, v katerem si prizadeva vzbuditi Rodovo željo. V temno modrem soju, ki ga meče stenozor podvodnih gladin na belo in črno telo, ki se prepletata na okroglem ležišču, je vse skupaj videti kot nekakšen davninski, divjaški magičen obred: dolgolasa, belična svečenica obuja demona v črnem žrecu: kleči pred njegovo moškostjo in jo zagovarja z očmi in dotiki dolgih, tankih prstov. Zlagoma, dotik za dotikom, ji to tudi uspeva.