»Kri! Kri!« naposled vpijejo, vreščijo in rjovejo ter se vse hitreje približujejo jagenjčku, ki ga stresajo zadnji drhtljaji. Vsak se hoče dotakniti krvi, jo občutiti na prstih, jo ovohati in okusiti; telesa se vsevprek zgrinjajo nad žrtvenikom, roke se prepletajo kot ponorele sonde in tip ljejo za krvjo, silijo v samo vbodno rano, gladijo okrvavljeno kamenovino, nad vsem tem pa se razlega ponorel vrišč, ki ga ne more preglasiti niti gostiteljica, ki nekaj nerazumljivega po ozvočenju.