»Kliči me in me pusti, ker moram v upravo Idesa, moram najti družnika, morda mu ugaša življenje ... « Le zakaj se mu zaupuje; nobenega namena nima skleniti znanstva s tem vsiljivcem, ki se je drži kot magnetni zaklep. Zdaj sicer popušča, njegovi prsti se razklepajo, še vedno pa jih čuti na ramenu kot topel in močan odtis. »Če je bil v Upu osem, ni nobenega življenja več,« vzdihne črnec.