Bolečine vendar ni mogoče deliti, kot ni mogoče deliti ljubezni. Doseči hoče tipko, da bi ukinila presojnost stene, pa vse bolj ihti, ihti iz svoje najgloblje notranjosti; da, prav iz maternice se ji v krčih trga jok, ki ji onemogoča gib, s katerim bi zavesila izbruh svoje bridke žalosti. Tako ostaja pred tem vsiljivim opazovalcem v položaju, v kakršnem je še nihče ni videl: v izbruhu neutolažljivega ihtenja, ki je nekako podobno orgazmu: doživlja ga namreč z vsem telesom in po vsakem krčevitem izbruhu je v njej vse večja in večja praznota.