V stiski se pomika od stene do stene, kakor da bi bila ujeta v tej šesterokotni lupini in bi iskala izhod. Nenadoma pa se zdrzne, vztrepeta in obstoji kot vkopana: na drugi strani stene namreč zagleda obraz temnopoltega moškega s kratkimi, nakodranimi lasmi, ki prav tako pritiska čelo na steno svojega modula in jo zre z velikimi, otožnimi očmi. Gledata se, oba presenečena nad tem, da sta pozabila zamegliti stični steni in da pravzaprav oba počneta natanko isto: kot ujeti živali tipata za izhodom iz kletke.