Čutno drhtenje ji prede v trepet strahu. Zbežala bi, pa ji je groza odvzela možnost gibanja in tako čaka neznano ostudo, kot bi bila priklenjena na ležišče. Najraje bi zaprla oči, da sploh ne bi videla, kaj bo prišlo in kaj bo šlo čeznjo; vendar so tudi njene veke ohromljene in tako mora z odprtimi očmi zreti v odpirajoči se zasun, za katerim se prikazuje nekaj temnega.