Prezirala ga je, ker se je po materini smrti zapiral v izbo spominov in jo objokoval, prezirala je njegovo samosmilečnost, kadar se je opijal z makovim žganjem in vedno znova ponavljal žalostno zgodbo o svoji usodni poti skozi Torgutsko smetišče. Ne, v očimu ni čutila trdne opore, v njem ni gledala moškega, niti v sanjah si ni mogla zamisliti ljubovanja z njim. Pogosto pa se ji je sanjalo, da se mečka z; v teh vročičnih sanjah je presenečeno vedno znova začutila, da ima moški ud in da bi lahko občevali.