Vedno znova me opozarja, da je nekje tu med tem dogajanjem tista točka, kjer se je moja duševnost razcepila in kjer se je začela usodna zamenjava z Mano. Stvari hoče postaviti v logičen, sam v sebi razumljiv sestav, kajti vse drugo je zanj neumljivo, neumno in zatorej bolestno. Bolno pa hoče ozdraviti, saj ga družba plačuje za Sizifovo delo vračanja zablodelih duš v socialistično stvarnost, v naš samoupravni sistem.