Vsa pokrajina je srhljivo zvenela, kakor da se veter lomi med ostrišči kristalov. Ves čas sem vedel, da moram skozi ta surovi svet, če hočem doseči cilj, in kljub zablodelosti v blodišču nisem obupal. Vodila me je neka nevidna struja, nekakšen sevalni curek, ki sem ga čutil v sredini čela, če sem polzel v pravilni smeri, in ki je pojenjal, če sem zavil iz ciljne črte.