Polglasno pripovedujem, kako sem srečal Mano prvič, pa drugič, kako je čarala in ustvarjala okrog sebe neki poseben svet, izrezan iz resničnega časa in prostora; kako je uganila vsako mojo misel in kako sva se sporazumevala brez besed, kako sem jo mrzlično iskal in počasi odkrival, da sploh ni s tega sveta. »Če je res z drugega sveta,« se oglasi, ki je ves čas doslej molčala, »jo boš moral pozabiti.« »Ne gre.