Stvari v jedru dogodka se nemara ne dogajajo, to dopuščam; lahko je vse moje bivanje le neka navidezna črta med posameznimi časovnimi luknjami ‒ o nečem pa sem prepričan: nikoli se moje časenje v prostoru ni obrnilo v nasprotno smer. Ni bilo nobene zamenjave v časovnem zaporedju, pa naj me cenjeni profesor doktor Bronislav še tako napeljuje na premišljanje o možnosti, da bi bila pred Mano. Tak časovni zasuk bi potrdil kar verjetno psihološko razlago moje dogodivščine z Mano in profesor bi strl še en trd oreh v svoji dolgoletni psihoanalitični praksi.