Plehak je tudi nagovor duhovna, ki nad odprtim grobom drdra vzorec o spokorjeni krščanski duši, prihajajoči pred božjo sodbo. Kako drugače je ata govoril o bogu in vrnitvi vanj, o nefarovškem bogu, ki je v vsem, kar obstaja, ki ni sodbeni bog, pred katerim trepeta človeško niče, ampak vsa lepota, vse dobro pa tudi zlo, ki nas obdaja. V meni odmevajo njegove zadnje besede o tem, da se edino še govorica ljubezni sliši.