Ne da bi se obrnil, sem vedel, da me pozdravlja; nekega dne bo koga ugonobil s tem svojim dobrodušnim trepljanjem. Z globokim, nekoliko hripavim glasom se je oglasil od zgoraj, ker je najmanj za dve glavi višji od mene: »Je res, kar slišim?« Ozrl sem se navzgor, od koder me je gledal s svojimi vodeno sivimi očmi z otroško preproščino.