Tu imamo občutek, da smo povezani z vsemi celinami: kjerkoli na svetu si, lahko v najkrajšem času pristaneš ob vznožju Kamniških planin, v osrčju kranjske deželice. Tu se v nas oglaša tudi zdomska žilica;, ki si je izmislil zdomca, je najbrž dobro vedel, da ni nikoli pravi izseljenec, brezdomec ali oddomec, da je vselej samo zdomec in da se le tukaj, pod krono svojih vršacev, počuti zares doma. Smo pa razpeti med tem tudomstvom in zdomstvom: nezadržno nas vleče v daljni svet in nezadržno spet nazaj domov.