Ne tistemu farovškemu bogu, od ljudi na križ pribitemu, zaradi katerega naj bi imeli ljudje za vse večne čase slabo vest. Moj bog je nekaj drugega: vidim ga v soncu, ko je najviše na nebu, vidim v zasneženih hribih, slišim ga v žvrgolenju in ščebetu, čutim ga v vonju turških nageljnov in okušam v vina ... Bog je zame vse lepo, vse neznansko veliko in neznansko majhno, povsodi je. Človek pride iz in odhaja ...