K Ločnikarjevi domačiji sem prišel peš, kakor romar, v potu svojega obraza in s svojo pezo na duši.
Zelenje, nekaj starih zveznjenih domačij, oblaki, ki so se valili čez Kamniško sedlo, cesta, ki so jo narejala letala nad mano, vse to me je nekako pomirjalo, prestavilo me je v odmaknjen prostor in čas. In če bi se izpod vehastih rabarbarinih listov v skrbno obdelanem vrtičku pred leseno kočo prikazal pedenj človek, palček, kamniška postavica, ne bi bil kaj preveč presenečen.