»Ne zamerite mi,« se je opravičeval, »prijatelj je imel tisti večer fantovščino, nalokali smo se ga, res nisem videl. Spomnim se, da ste stali sredi plesišča in gledali plesalke ... kako naj se izrazim ... zdelo se mi je, nekako pohotno, no, in sem tisto zinil.« Fant je bil zbegan, najbrž je opazil, da me je prizadelo, saj svojega razočaranja nisem mogel skriti: spodnesel mi je zadnjo oporo in zdelo se mi je, da sem trdo priletel na resnična tla.