Bilo je tako srhljivo, da sem odprl oči in se vzdignil v postelji; med temi brezvratnimi glavami, se mi je zdelo, bi moral vsak čas uzreti zlatolaso glavo svoje ljubezni, zato sem se raje vzdignil. Neprijetna omotica je spremljala ta moj sunkoviti gib. Pred očmi se mi je zameglilo, potem pa sem na nočni omarici zagledal list papirja, pravi lepak, na katerem mi je s črnim flomastrom in velikimi tiskanimi črkami napisala: POPOLDNE GREM V BOHINJ.