Dvom se je še huje zajedal vame. Pa vendar sem jo še enkrat iskal z mislijo: (:, ne puščaj me s tem dvomom, saj ni mogoče, da bi bila samo svetloba, samo odsev modrikaste zvezde nad Komno, blisk v nevihtni noči, neznan, ko si mi vendar odstrla nov svet, novo ljubezen, ki o njej pol stoletja nisem nič vedel; ne puščaj me zdaj na izločevalcu ‒ situ si rekla izločevalec ‒ svetloba ne more ničesar reči. Samo drobno znamenje mi daj in mi odpusti, neverniku, da hočem potrdilo.