V LJUBLJANI PRED UREDNIŠTVOM,opoldne Ne vem, kako sem pripeljal v Ljubljano. Promet, cestna znamenja, prestavljanje, zaviranje, pospeševanje ‒ vsa vožnja je potekala po nekem drugem tiru moje zavesti, samogibno in brez misli, ki so bile ves čas zgrnjene okrog krute resnice, da je izginila in da je morda nikoli več ne bom videl. Še nekaj je glodalo v meni: se mi je dogodek z Mano sploh dogodil?