nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Mana, poved v sobesedilu:

Freske na zidovih so se zameglile: bile so podobne odsevu v vodi, ki se maliči ob valovanju gladine, stari zidovi so se pred mano razkrajali, migetali in izgubili vso trdnost; nekaj se je dogajalo, nekaj nepojmljivega, in nehote sem pomislil na os, o kateri je toliko govorila. Zdelo se mi je, da se je zarinila prav v cerkev Svetega nevidna os časa: pomešala je podobe, lupila plasti z zidov, videl sem podslikave in prvotne freske na temeljnem beležu, okna so spreminjala obliko kot v filmski risanki, slabost me je obšla zaradi občutka, da me je potegnilo v vrtinec časa in povleklo nazaj: če stopim ven, se mi je zdelo, bom srečal pokrščevalce, Valjhuna nemara ‒ nora dozdeva, vendar nisem mogel razumeti, v kaj sem vpleten, kakšna čarovnija se dogaja okrog mene. Svetloba se je lomila, v ušesih mi je zvenelo, kakor da drhti kristalni lestenec, bal sem se, da bo ta zven dobil nihajnost, ki mi bo poškodovala bobniče; zato sem si z dlanmi zamašil usta in zamižal.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA