Kdove od kdaj. Počasi so se pred mojimi zaslepljenimi očmi zarisovale stare freske po zidovih: nejasne, barvno obledele so prenikale iz zidov, poudarjene z ostrimi črtami restavratorskih čopičev; ploske so bile, brez sledu globine. Bil sem že večkrat v tej cerkvi, a nikoli se mi ni ta ploskost tako očitno kazala: kakor da se prostor zapira in spreminja v obod, omejen s pasom ornamentov; na tem obodu so se vrstile podobe svetnikov, manjših in večjih, vendar, kot kaže, ta razmerja niso bila odvisna od perspektive, ampak od njihove veljave.