nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Mana, poved v sobesedilu:

Strmel sem v njene lase, ki so se pred mojimi očmi večali in se spreminjali v zlataste ovijalke, skozi katere je prenikala svetloba, zaslišala se mi je neznana glasba, kakor da so njeni lasje strune, kakor da so lasje obloženi s kristalnim žledom, ki zveni v premikanju in dotikanju pramena ob pramen in ustvarja kristalovinasto pesem, kakor da svetloba poje ... Kristus, tako je, kot da se ljubim s svetlobo! Stvari se spreminjajo in izgubljajo običajne razsežnosti, barve se pretakajo v mavričje prizme, odpira se mi vpogled v bistvo stvari, ki se ga ne bojim več; pretok svetlobe, pretok kristalne pesmi, pretok daljnih neznanih znamenj; neopisno se dogaja pred menoj, menda sem prišel do točke, kjer se dogodek zares dogodi. V čistem miru mirovanja se je nenadoma nekaj premaknilo: uzrl sem Manine oči, tolmuna skrivnosti, v katere je kanila zvezda ‒ zvezda iznad Komne, me je spreletelo ‒ kanila je v zelenilo oči, ki so zavalovale v iskrečih se kolobarjih in se začele širiti, zlile so se v soširjenje, ki me je potegnilo vase in v dogodek.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA