nova beseda iz Slovenije

Miha Remec: Mana, poved v sobesedilu:

Ne vem, kako je to lahko trajalo in trajalo; ljubezen se mi je doslej vselej zdela kot milni mehurček, ki v najlepši mavrični luči poči; najina ljubezen pa je stala v brezčasju stanovitna. Strmel sem v njene lase, ki so se pred mojimi očmi večali in se spreminjali v zlataste ovijalke, skozi katere je prenikala svetloba, zaslišala se mi je neznana glasba, kakor da so njeni lasje strune, kakor da so lasje obloženi s kristalnim žledom, ki zveni v premikanju in dotikanju pramena ob pramen in ustvarja kristalovinasto pesem, kakor da svetloba poje ... Kristus, tako je, kot da se ljubim s svetlobo! Stvari se spreminjajo in izgubljajo običajne razsežnosti, barve se pretakajo v mavričje prizme, odpira se mi vpogled v bistvo stvari, ki se ga ne bojim več; pretok svetlobe, pretok kristalne pesmi, pretok daljnih neznanih znamenj; neopisno se dogaja pred menoj, menda sem prišel do točke, kjer se dogodek zares dogodi.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA