Hočem izgovoriti njeno ime, rad bi šepetal:,,, rad bi to ponavljal kot zaklinjanje, čaranje, vzdrževanje čudodelstva, pa ne zmorem besede, v njo sem prelevljen do nemosti, do nemožnosti besedovanja. Molk pa mi je spet odprl v prostor, v katerem se je ubesedila Manina misel: ): Molči, moj ljubi, molči. V nemosti se bova razumela in sporazumela.