Nekaj skrajno aristokratskega se je kazalo v njenem načinu prehranjevanja: zdelo se je, da ji hrana sploh ni pomembna, ne potrebna, in da se ukvarja z njo zgolj kot z nekakšno družabno igro in namenja vso pozornost le mičnosti gibov, s katerimi prinaša jed do ustnic. Spreletelo me je, da to dekle ne pozna pomanjkanja in da se ji še sanja ne, kaj je lakota. Nasprotno pa je meni postrv teknila, čeprav vse bolj poredko uživam pri prehranjevanju.