Zasijalo je svetleje kot najsvetlejši dan. Zakril sem si oči, počepnil in z glavo med koleni in zadržanim dihom čakal na pok, na rušenje in lom, pa se mi je razletel samo čas: zdelo se mi je, da sem ostal v središču dogodka, v stanovitnem središču, iz katerega seva čas na vse strani in premika vse, kar obstaja, le moje stojnostne točke ne. Izginila je tesnoba, napetost in strah, vsi občutki so s časom vred zapustili moje telo in ne vem, kako dolgo sem bil v blaženem niču, rešen vsega okrog sebe.