In kot rešilne bilke v poplavi puhle vsakdanjosti, ki je prežala name kot zahrbtno močvirje, sem se oprijel misli na Mano. Vsak delček najinega srečanja sem si priklical v spomin. Znova sem se opajal nad njeno lepoto, na smeh mi je šlo, ko sem obnavljal njeno prismuknjeno obnašanje in govorjenje ‒ »jako bi mi bilo mično« ‒ spreletavala me je prijetna mrščavica, ko sem v mislih spet stiskal njeno telo med plesom in sem si jo zaželel ‒ Kristus, kako se je to sploh lahko zgodilo! ‒ tako močno zaželel, da se je želja sprevrgla v bolečino.