In spet sem čutil, da se pretaka vame zavedenje časa: daljne zvezde morda sploh ni več, do mojih oči pa še vedno prihaja njena svetloba; gledam dogodek, ki se je dogodil že zdavnaj, nekakšno obrnjeno sorazmerje kot s hitrimi posnetki vodne kapljice; kako najti točko, v kateri se dogodek res primeri, kako pogledati čez obzorje časa? Spoznanje, ki sem ga čutil nekje blizu, mi je izcurelo tako, kot je prišlo. Kakor da je nekaj zunaj mene, nekaj, kar se ujame v miselno mrežo in spet izplete in gre po svoje.