»,,« sem ponavljal in se zastrmel v veliko zvezdo nad Komno, ki je mrzlo mežikala v jezero. In spet sem čutil, da se pretaka vame zavedenje časa: daljne zvezde morda sploh ni več, do mojih oči pa še vedno prihaja njena svetloba; gledam dogodek, ki se je dogodil že zdavnaj, nekakšno obrnjeno sorazmerje kot s hitrimi posnetki vodne kapljice; kako najti točko, v kateri se dogodek res primeri, kako pogledati čez obzorje časa? Spoznanje, ki sem ga čutil nekje blizu, mi je izcurelo tako, kot je prišlo.