Leta in leta se namreč zbujam brezciljno, topo, odpiram oči, čeprav bi raje mižal, nobene svetle točke ni, nobenega pričakovanja, ki bi mi pomagalo narediti korak v vsakdanji vrvež. Naj je še tako čudno in do bolečine segajoče, je hrepenenje po vendar radostno: morda bo danes dan, ko jo bom spet srečal, morda jo bom le zagledal v množici ljudi na cesti. Pogledati bi moral v okrepčevalnice, kjer se zbirajo ljubljanski študentje, zaviti k Zlati ladjici, v Platano, pogledati v diske, kjer plešejo.