Hrepenenje po sem čutil še bolj silovito, postalo mi je smisel novega dne. Leta in leta se namreč zbujam brezciljno, topo, odpiram oči, čeprav bi raje mižal, nobene svetle točke ni, nobenega pričakovanja, ki bi mi pomagalo narediti korak v vsakdanji vrvež. Naj je še tako čudno in do bolečine segajoče, je hrepenenje po vendar radostno: morda bo danes dan, ko jo bom spet srečal, morda jo bom le zagledal v množici ljudi na cesti.