Lahko se norčuje, še nikoli ni bil resno bolan, rdeč je kot rožica, rdeč do plešastega temena, rad je in pije še rajši, s ščitom zajedljivosti in ignorance pa varno skozi uničujočo časnikarsko vsakdanjost. Srečal sem ga to dopoldne na stopnicah. Malomarno je zmrdnil z ustnicami, kot da bo pljunil dobro jutro, ošvrknil me je s kalnimi sivimi očmi, za katerimi se je pretakal dvojni jutranji vinjak, in zaničljivo siknil skozi zobe: »Ufo ...