»Tako se vsako jutro prepričam, da še živim,« zajedljivo duhoviči. Lahko se norčuje, še nikoli ni bil resno bolan, rdeč je kot rožica, rdeč do plešastega temena, rad je in pije še rajši, s ščitom zajedljivosti in ignorance pa varno skozi uničujočo časnikarsko vsakdanjost. Srečal sem ga to dopoldne na stopnicah.