Prevzel me je občutek globoke otožnosti. Očančev glas je izžareval veličasten mir: nekaj trdnega, globoko slovenskega je bilo v njem, nekaj, ob čemer me vselej obide žalost. Morda je to hrepenenje po zgubljeni naravi, h kateri se ne moremo več vrniti, po starožitnosti, kakršno še premore nori ata z Brezij.