Če postaneš javno pero, se pač moraš sprijazniti s polresnicami in tudi neresnicami. Macerolu se je spet izmuznil nasmešek iz zaraščenega obustja: trpek, farški nasmešek, ki pove več kot vsako besedovanje, nasmešek, ki pravi, da se že poznamo, da že vemo, kako smo vsi krvavi pod kožo. Nato je sunkovito vstal in končal pogovor: