Pa vendar me je kot vsakokrat prevzel nezadržen prastrah pred hudo uro: ko takole pljuska z neba, se mi zdi, da se bo privalila povodenj in da me bo odplavila ali pa bo vame usekala strela.
Zunaj je nalivalo in nalivalo, kakor da bi z neba kdo zvrnil velikanski čeber. Pri srcu me je začela stiskati čudna tesnina; bilo mi je, kot da postajam vse manjši in manjši, vse bolj nebogljen v tej stopnjujoči se hudi uri.