Zbogom,!« »Zbogom,« sem ga pozdravil in se napotil po ozki stezi na vaško cesto, kjer sem pustil avto. Nori ata z Brezij pa je gledal za menoj, vendar so njegove oči izpod oboda slamnika srepele mimo, mimo mene v obnebni rob, kjer se je dan začel prevešati v večer. Kaj bi dal, da bi vedel, ali zares lahko vidi kanjin let nad Starim gradom!