Kljub temu se mi vsa planota motno blešči, saj žarki odsevajo od žlednate snežne skorje. Sence so dolge, grbine in vrtače so videti večje, previs pod sedlom ima ostre robove in nebo nad belimi snežniki je tako temno modro, da me spominja na kristalizirano ozračje Azurane v osvetju Sigme. Vlečem otovorjene in se oziram na vse strani; ostati moram na preži, saj bi bilo nepremišljeno sklepati, da sem opravil s snežnimi ljudmi.