Čutim le prijetno toploto, veke mi postajajo težke, zapirajo se, zvezde pa še naprej brlijo v mojem rahlem snu.
Zbujam se in vsakič poiščem z očmi zeleno brlivko topločutnega iskala, se zazrem v nebes, kjer so se zvezde že premaknile po svojih tirih, in spet zadremam. Spanec se mi izmenjuje z budnostjo in budnost s spancem, nehote sem venomer na preži in šele proti jutru trdneje zaspim.