Zaman si stiskam senca; bolečine ni mogoče iztisniti iz lobanje, zasidrala se je v njej in dolbe, svedra in pritiska na oči, zobovje; telo se brani pred njo s krči, ki mi stiskajo želodec in dvigajo žolč. Prigovarjam si, da bo nehalo, nehalo, nehalo, a ne neha; vem, trajalo bo; najemnica me hoče prisiliti k zločinu, privila me je na vso moč. Ne morem več gledati zvezd: vsaka svetla točka je igla, ki se mi skoz oči zabada v male možgane, Albertova supernova zeva v meni kakor skeleča rana.