Iz njih se napijem pomirjujočega napoja njenosti. Krčevito se je oklepam, saj vem, da sem jo skoraj zgubil; osrečujejo me bitje žile na njenem vratu, utrip vek, njen dih, vzdih, zdrhljaj, ko ji spolzne moja dlan po hrbtenici, razbijanje srca pod dojko. »Samo da si živa, ljuba, zdaj si bova že kaj izmislila,« šepečem.